Korpus bibliotekarstva
Južnič, Primož: Metodološka osnova analize citiranosti in njena uporaba v Sloveniji. Doktorska disertacija, 1998, poved 837 v sobesedilu:
Pri takšnem načinu citiranja, za katerega pa nimamo zanesljivih raziskovalnih dokazov o njegovi razprostranjenosti, je tudi veliko večja možnost napak, napačnega navajanja vira citata. Slednje nastajajo na dva načina: tako, da jih naredil že avtor sam, kar je najpogosteje ali pa so storjene s strani izdajatelja revije in proizvajalca podatkovnih zbirk.
Ta dva osnovna tipa napak, vsebinske in bibliografske, lahko v osnovi razčlenimo še naprej, tako da dobimo štiri vrste napak: 1) Avtorji ne navajajo vseh virov, ki so jih uporabili pri svojem raziskovalnem delu, (kompletnost citiranja), 2) Avtorji navajajo vire, ki jih niso uporabljali pri svojem raziskovalnem delu (sekundarno citiranje), 3) Pri navedbi virov avtorji niso natančni in zato napačno navajajo tako same bibliografske podatke, kot raziskovalne rezultate, objavljene v teh virih (napake avtorjev), 4) Napake v bibliografskih zbirkah, vključno z indeksi citiranja, ter revij
samih. (napake revij in zbirk).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani