Korpus bibliotekarstva
Kobal-Grum, Darja: POMEN SAMOPODOBE BIBLIOTEKARJA V KOMUNIKACIJSKEM PROCESU. Knjižnica 48 (2004) 3, stran 95-105, poved 51 v sobesedilu:
Ali drugače povedano: tisti bibliotekarji, ki so samozavestni, se doživljajo kompetentne in spoštovane, bodo hitreje in višje napredovali od njihovega kolega, ki sam s sabo ni zadovoljen, ki svojega poklica (in s tem posredno tudi sebe) ne ceni zadosti in ki mu ni do tega, da bi svoje znanje in zadovoljstvo s svojim delom dograjeval tudi izven meja knjižničnega pulta ali računalniškega monitorja. 4.4 Individualna samopodoba Pomemben delež k visoki splošni bibliotekarski samopodobi prispeva t. i. individualna samopodoba, ki se cepi na področje uspeha oziroma dosežkov (akademska samopodoba, delo, materialni uspeh) in na telesno samopodobo (telesne sposobnosti, zunanji videz). Če se zdi, da je predvsem visoka samopodoba na področju uspeha oziroma dosežkov tista, ki je odločilnega pomena za bibliotekarjevo zadovoljstvo s seboj, s svojim delom in s svojo vlogo v skupnosti, bomo skušali dokazati, da enakovredno mesto zaseda tudi telesna samopodoba, čeprav
neposredno ni povezana s stroko, ki ji bibliotekar pripada. 4.4.1 Akademska samopodoba Stalna strokovna spopolnjevanja, možnosti udeležb na tečajih, seminarjih in delavnicah v okviru lastne stroke, sestanki, srečanja v okviru različnih društev, ki so povezana z bibliotekarstvom, spremljanje novosti na področju svoje stroke in druge edukacijske možnosti bibliotekarju omogočajo, da nenehno dograjuje in utrjuje svojo akademsko samopodobo. Pogoji za vzpostavitev pozitivne akademske samopodobe pa so brez dvoma želja, volja, hotenje in zanimanje za strokovno spopolnjevanje, kar v psihologiji imenujemo motivacija za izobraževanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani