Korpus bibliotekarstva
Zajc , N.: Slovanske knjige v XVI. stoletju: med rokopisom in tiskom. Knjižnica 55(2011)4, 133-146, poved 100 v sobesedilu:
Zato se zdi, da bi bilo še primerneje razglasiti za "resnično" prvo slovensko knjigo ponatis iz leta 1555, ki se ponaša s Trubarjevo odločitvijo (po Vergerijevem nasvetu) za latinični zapis ("z majhnimi črkami")57 slovenskega jezika. Njegovo dejanje, ki je uspelo premostiti most med navidezno praznino rokopisne preteklosti v slovenskem jeziku, je dragoceno tudi zaradi utemeljene predpostavke o Trubarjevem čutu za najstarejša jezikovna "pričevanja" v zavesti slovenskih vernikov; z dokazanim ustvarjalnim duhom, ki mu je omogočil najti povsem "individualne razrešitve"58 zadreg slovenskega jezika, je v svojih prevodih svetih besedil krščanskega izročila izkazal oblikovno sposobnost slednjega, da se ne samo prilikuje jeziku svetopisemskega izvirnika, temveč da ostane živ. Trubarjevo delo presega vprašanje knjige in tiska,59 saj je bil njegov osnovni namen, ki po našem zaobjema posvečenost (namembnost) vseh njegovih besedil (celotni Trubarjev opus), predvsem
teološko-jezikovni.60 Od (naših) opredelitev je odvisno, kako (si) bomo odgovorili na vprašanje o varovanju in nadaljevanju t. i. Trubarjevega izročila.61 44 Tako kot ne gre pozabiti podatka, da sta sveta brata Ciril in Metod prevedla celotno Sveto pismo (Staro in Novo zavezo). Brez Trubarjevega ukvarjanja s slovenskim jezikom bi verjetno tudi delo J. Dalmatina, tj. polni prevod Svetega pisma v slovenski jezik, ne bilo uresničeno. 45 V tem naj bi tudi bil vzrok za zastoj Trubarjevega načrta širjenja protestantskega tiska med južne Slovane.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani