Korpus bibliotekarstva
Kovač, M.: PROTISLOVJA VREDNOTENJA ZNANSTVENEGA DELA: KAKO DOLOČITI PRAVO ZNANSTVENO ZALOŽBO?. Organizacija znanja, 1, 2005, poved 33 v sobesedilu:
Vse to pa seveda pomeni, da je tehnološki in organizacijski razvoj na področju knjižnega založništva v zadnjih desetih letih ustvaril razmere, v katerih lahko brez resnejšega finančnega tveganja v tujini knjigo izda vsak, ki ima kreditno kartico, dostop do interneta in je za silo sposoben pisati v angleščini; vsak tako izdano knjigo lahko tudi ponudi na globalnem knjižnem trgu. To pa seveda pomeni, da se bralci ne morejo več zanesti na to, da bodo založbe in knjigarne tako rekoč po naravi stvari še naprej opravljale funkcijo "psov čuvajev" na knjižnem trgu in iz njega izločile vsa tista slaba, neprebavljiva in duhamorna dela, ki si ne zaslužijo širše pozornosti bralcev oziroma za katera bi bili založniki in knjigarnarji prepričani, da zanje nima smisla ustvarjati visokih fiksnih tiskarskih stroškov, saj knjiga zagotovo ne bo našla tistih nekaj sto kupcev, ki so potrebni, da se pokrije osnovna investicija vanjo (pri ofsetni tehnologiji namreč velja, da se
minimalna rentabilna naklada giblje med 500 in 800 izvodi). Povedano drugače, razvoj sodobne informacijske in tiskarske tehnologije ter nove tehnike trženja in distribuiranja knjig so ustvarile razmere, v katerih je na vseh knjižnih trgih bistveno težje kot nekoč ločiti zrno od plev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani